GLEDALIŠČE
30 januarja, 2023
Zgodba: GLEDALIŠČE
Sedim v gledališču in opazujem. Gledam na oder. Vse polno vsega dogajanja, polno ljudi, ki hodijo po odru. Toliko vsega se dogaja. Eni prihajajo, drugi odhajajo, nekdo se veseli, nekdo joka…
Še vedno sedim in samo gledam.
Ne zavem se ali je kdo zraven mene. Samo gledam predstavo. Predstavo, ki mi je tako znana, domača, a hkrati tako tuja.
Na odru se dogaja drama, polno nemira. Gledam in gledam. Predstava pa se nadaljuje. Bolj, ko gledam opazim, da ni glavnega igralca, da se skriva nekje zadaj in od daleč vodi in opazuje igro. Ko se igra odvija nepravilno, se glavni igralec skrije in ga ni. Težko mu je, prevzeti bi moral odgovornost, ampak jo ne. Skrije se v zaodrju. Igra pa se nadaljuje. Vedno bolj intenzivna je.
Sedim in opazujem, kaj se dogaja.
Glavnega igralca sploh ni več na oder. Pošilja vse druge, samo sam ne pride. Težko mu je, ker je toliko stvari za rešit, da več ne upa stopiti in prevzeti vajeti igre v svoje roke.
Še vedno sedim in nemočna opazujem igro.
Noro. Grozno.
Kaj vse vidim. Čisti kaos.
Kar naenkrat se igra ustavi, vsi na odru se obrnejo proti meni in čakajo. Ja čakajo.
Ampak kaj, se sprašujem tisti trenutek v sebi. Zakaj me gledajo in kaj vendar čakajo.
Strah mi spreleti po kosteh. Zmrazi me.
Igralci z roko pokažejo name. O ne. Ne morem, kaj je.
Nato spregovori glas iz strani.
Čakamo, čakamo te, glavnega igralca. Vstani in stopi na oder. Ampak ne jaz, vsi drugi bi morali, samo jaz ne. V meni vojna, kam naj se skrijem.
Še več jih kaže name, pridi in odigraj svojo vlogo v življenju.
Stopi na oder že končno in odigraj svojo vlogo v svojem življenju. Čas je.
Prevzami odgovornost.
Drugi ne želijo več igrati tvoje vloge.
Ukopana v stolu zmrznem. Telo okameni. Strah. Strah. Trepetam.
Kaj pa sedaj?
Napetost v trenutku spusti, rečem si. Poskusi.
Nič ne moreš narediti narobe. Prevzami odgovornost za svoje življenje, stopi na oder in začni živeti svoje življenje. Odigraj svojo igro.
Igra se spremeni.
Umiri se.
Oder postane svetel, sončkast. Prijazen.
Stranski igralci izginejo in ostanem sama. Ampak kako dober občutek začutim. Končno sem lahko Jaz. Samo jaz, brez česarkoli. Brez pričakovanj in pritiskov.
Pogumno se odločim.
Na odru mojega življenja igram glavno vlogo in ni stranskih igralcev. Samo glavni igralci smo, ki soustvarjamo skupno zgodbo.
Neprecenljivo je življenje…..
…in ja, takega je res lepo živeti. Lahkotno in ustvarjalno.
Hvaležna sem za glavno vlogo in ja gledališče je čudovito.
Hvala, ker si dovoliš. 
