Zapis 2: Dotik harmonije

V Marinki je bil tisti dan poseben mir. Mehka svetloba sveč je risala nežne sence po stenah, zrak pa je bil prežet z vonjem mete, sladke pomaranče in komaj zaznavnega dima žajbla. Vse je dihalo s toplino in spokojnostjo, kot bi prostor sam povabil obiskovalce, naj za trenutek odložijo težo zunanjega sveta. Zaposleni so se smehljali z znano prijaznostjo, zaradi katere se vsak, ki vstopi, počuti, kot da prihaja domov.

Apollo se je vračal. Prejšnji teden je začutil olajšanje, a napetost v ramenih in hrbtu ga je znova opomnila, da telo potrebuje več kot en sam počitek – potrebuje obnovo. Zato se je odločil, da ponovi manualni tretma. Terapevt ga je sprejel z razumevanjem in strokovnostjo, nato pa začel s počasnimi, natančnimi gibi. Manualni tretma s prepletom ročnih tehnik sprošča napete mišice, izboljšuje prekrvavitev in telesu vrača notranje ravnovesje.

Tokrat je terapevt vključil tudi ventuze – posebno metodo, pri kateri s pomočjo podtlaka sprošča globlje plasti mišic in spodbuja prekrvavitev. Občutek rahlega vleka je bil sprva nenavaden, a prijetno topel. Sproščal je napetosti tam, kjer se jih roke ne dotaknejo vedno zlahka. Ko so ventuze počasi opravile svoje delo in so terapevtove dlani znova zdrsnile po njegovih ramenih, je Apollo zaprl oči. Vsak pritisk, vsak gib je bil kot tihi pogovor med telesom in duhom – pogovor, v katerem ni bilo besed, le občutek razumevanja. Napetost je popuščala, bolečina se je raztapljala, misli pa so drsele nekam v ozadje. Ko se je tretma končal, je občutil lahkotnost – kot bi mu nekdo odvzel neviden plašč utrujenosti. Dogovoril se je za nov termin, zavedajoč se, da se pravo ravnovesje gradi postopoma, z nežnim spoštovanjem do telesa.

V drugem prostoru je Enjara ležala na masažni mizi, obdana z mehko oranžno svetlobo. Tokrat je izbrala tuina masažo z guashajem, tretma, ki prebuja energijo, sprošča zastoje in oživlja telo na globlji ravni. Terapevtka je začela s počasnimi pritiski in krožnimi gibi, nato pa je po njeni koži nežno drsel guasha – gladek kamniti pripomoček, ki z nežnim drsenjem sprošča blokade in odpira energijske poti.

Vsak gib je bil premišljen, vsak dotik poln namere. Enjara je čutila, kako se ji dihanje poglablja, misli se umirjajo, energija pa se počasi dviga iz globin. “Končno trenutek zase,” si je mislila, “trenutek, ko poslušam svoje telo.” Z vsakim gibom je telo postajalo lažje, bolj pretočno, kot bi se prebudila njena notranja svetloba.

Ko sta se po tretmajih znova srečala v čakalnici, sta se le bežno pogledala – kot bi nadaljevala tihi pogovor, ki se je začel teden prej. Nobeden ni spregovoril, a oba sta vedela: nekaj v njima se je spremenilo.

Apollo je odšel z občutkom olajšanja in novim načrtom za nego svojega telesa. Enjara pa je izstopila iz Marinke s sijočim pogledom, polnim miru in vitalnosti.
V Marinki nista našla le strokovnih rok, temveč dotik harmonije – tisti neulovljivi trenutek, ko se telo, um in duh končno uskladijo.